Živilskopredelovalna industrija premalo drzna, a iznajdljivosti ji ne manjka

Predstavniki številnih slovenskih kmetijskih in živilskih podjetij so se v torek, 9. junija, v ljubljanskem hotelu InterContinental srečali na že 25. Vrhu kmetijskih in živilskih podjetij. Dogodek je pripravila Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS. Tam je bila tudi Javna agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (AVK), saj je Oddelek za preprečevanje zlorab v verigi preskrbe s hrano eno njenih pomembnih področij delovanja. Predstavniki omenjene zbornice, ki ji predseduje dr. Tatjana Zagorc, so med drugim izpostavili, da brez hrane ni mogoče (pre)živeti, in da je prav (slovenska) živilskopredelovalna industrija tista, ki mora v veliki meri 2,135.000 Slovencev dnevno preskrbeti z zanje potrebnimi 4,81 milijarde kilokalorijami, kar je ekvivalent 2914 tonam perutninskega mesa ali 5526 tonam krompirja ali 3670 tonam testenin ali 19.320 tonam cvetače, in to 365-krat v letu dni.
Ob tem so se vrstila opozorila o nujnosti slovenske prehranske samooskrbe, tudi iz strateškega vidika, pa o negovanju slovenskih blagovnih znamk na področju prehrane, kakor o kadrovski podhranjenosti tako na kmetijah kot v živilskopredelovalni industriji. Opozorilom je prisluhnil državni sekretar na ministrstvu za kmetijstvo, Velislav Žvipelj, ki ni ovinkaril z besedami, ko je povedal, da je slovenska hrana najboljša, okusna in strateška. Obenem je Žvipelj prepričan, da je prehranska varnost v Sloveniji naš skupni interes, zato so na kmetijskem ministrstvu naklonjeni investicijam v to področje. Agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar je spomnil, da smo v Sloveniji neto uvozniki predelane hrane, a je naša živilskopredelovalna industrija po vseh kazalnikih v letu 2025 poslovala nadvse uspešno. Namreč, 842 podjetij s 16.422 zaposlenimi je doseglo 3,64 milijarde evrov prodajnih prihodkov in od tega 1,46 milijarde evrov na tujih trgih. Kuhar je opozoril, da zadovoljen in sit kmet in temu naklonjena kmetijska politika nujno ne prinašata prehranske odpornosti, obenem pa si je treba “naliti čistega vina” da slovenski kupec ni vedno lojalen lokalnim blagovnim znamkam in ne stavi vedno na kakovost pred ceno, saj v nasprotnem primeru tuji diskontni trgovci s svojo ponudbo ne bi bili pri nas tako uspešni.
Da se preveč ukvarjamo s tem, kako bomo trošili, in premalo razmišljamo, kako bomo investirali, pa je prepričan dr. Peter Wostner z Urada RS za makroekonomske analize in razvoj. Ključna je produktivnost, meni Wostner, a ker nas neugodni demografski kazalniki vlečejo navzdol, bi morali delati dlje časa ali delati več, verjame pa, da se nas bo večina odločila za tretjo možnost – delati bolje, kar pomeni, da se bomo morali posvečati inovacijam. Za živilskopredelovalno industrijo v Sloveniji naj bi veljalo, da je premalo drzna, po drugi strani pa iznajdljiva, zato slabše podatke o produktivnosti in nižjo stopnjo digitaliziranosti nekako uspemo prikriti. A ključno bo, tako Peter Wostner, da bomo investicije usmerili v prave stvari, in bomo proizvajali tisto, kar stranke želijo, in se bo izdelek razlikoval od tistega, kar je že na policah. “Ob pomanjkanju kadra ni dovolj govoriti, kako so nam pomembni zaposleni, ampak je treba v njihov razvoj in napredek nenehno tudi vlagati,” je jasen Wostner.