Vrhovno sodišče Republike Slovenije je dne 31. 1. 2006 izdalo sodbo, s katero je zavrnilo pritožbo Zbornice Republike Slovenije za zasebno varovanje zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije. S tem je postala pravnomočna odločba Urada Republike Slovenije za varstvo konkurence iz leta 2002, s katero je Urad ugotovil, da je Zbornica Republike Slovenije za zasebno varovanje v nasprotju z Zakonom o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK) sprejela sklepe o najnižji vrednosti izhodiščnih postavk cene storitev fizičnega in tehničnega varovanja. Urad je nadalje z odločbo sklepe zbornice prepovedal in ugotovil njihovo ničnost.
Potem ko je navedeno odločbo Urada v letu 2004 že potrdilo Upravno sodišče, je Zbornica podala pritožbo še na Vrhovno sodišče. Postopek je sedaj pravnomočno končan, saj je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo Upravnega sodišča.
To je bil že drugi postopek, ki ga je Urad vodil proti omenjeni zbornici zaradi protizakonitega določanja minimalnih cen storitev njenih članov. V obeh primerih je Vrhovno sodišče razsodilo v korist Urada.
Dogovarjanje o minimalnih cenah proizvodov ali storitev je ena najhujših kršitev konkurenčnega prava. ZPOmK jo izrecno prepoveduje v prvi alinei drugega odstavka 5. člena, ko pravi: "Zlasti je prepovedano: neposredno ali posredno določati nakupne ali prodajne cene ali druge poslovne pogoje". Določitev minimalnih cen v nasprotju z ZPOmK je tudi prekršek. Sankcije so določene v 52. členu ZPOmK, in sicer v višini 30.000.000 Sit (€125.187,78) do 90.000.000 Sit (€375.563,35) za pravno osebo oziroma v razponu od 1.000.000 (€4.172,93) Sit do 3.000.000 Sit (€12.518,78) za odgovorno osebo pravne osebe.
Ne glede na relativno visoke predpisane globe Urad ugotavlja, da je dogovarjanje o minimalnih cenah v okviru raznih podjetniških združenj kar pogosto. Urad je tako že vodil nekaj postopkov proti združenjem, organiziranim v okviru Gospodarske zbornice Slovenije, ali proti samostojnim združenjem. Določanje minimalnih cen je prepovedana oblika kartelnega dogovarjanja, katerega cilj je nedvomno omejevanje konkurence. Z določanjem minimalnih cen se po prepričanju Urada ne more zagotavljati kakovosti proizvoda ali storitve, zato morebitnega takšnega ugovora udeleženci kartelnega dogovora ne morejo uspešno uveljavljati v postopkih pred Uradom.
Andrej Plahutnik, direktor